Vojna Za Mir

13. julij

Moški, ki so bili ujeti v razbiti koloni oz. se v Potočarih niso pridružili koloni so bil kasneje pripeljan v Bratunac. Velika večina danes ni več med živimi!!

12. julij

VRS je pričela z artilerijskim napadom na kolono med krajema Konjevič Polje in Nova Kasaba. Kolona je bila granatirana in iz tega pekla se je rešila samo tretjina moških, ki ji je uspelo priti na območje Tuzle. Kolona je bila razbita na dva dela. Preostanek kolone, ki se ni uspel rešiti, je bil  dan in noč stalno pod ognjem VRS. Ljudje, ki so preživeli to granatiranje celotno situacijo opisujejo kot lov na ljudi!!!

11. julij 1995

Vojno sposobni moški in pripadniki 28. Divizije ArBIH so se organizirali v kolono. Cilj je bil, da se prebijejo na svobodno ozemlje – okolica Tuzle. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v koloni med 10.000 in 15.000 ljudi. Med njimi je bila dobra tretina pripadnikov prej omenjene brigade, ostalo so bili civilisti. Starci, mladi, otroci, sklratka za boj sposobni ljudje. Kolona je krenila na pot. Na pot k svobodnemu ozemlju, stran od morije. Pot v novo morijo.

6.7.1995 - 11.7.1995 

Napad na Srebrenico se je pričel 6. julija 1995. V nekaj dneh se predajo in zapustijo položaje nizozemski vojaki UNPROFOR-ja, ki so preprečevali dostop do mesta. Sedaj je imela VRS, pod poveljstvom iskanega vojnega zločinca Ratka Mladiča, prost dostop do mesta.

Zaradi nemogočih razmer je stanje 10. julija zjutraj bilo izjemno napeto. Mesto so preplavili civilisti in pripadniki ArBIH. Nizozemski poveljnik UNPROFOR-ja je pozval zvezo NATO naj napadejo srbske položaje v okolici mesta, vendar se ni nič zgodilo do popoldneva. Popoldne naj bi sledilo bombardiranje tankov VRS, ki so se približevali mestu. Na žalost so bili prisiljeni operacijo zaustaviti uradno zaradi slabe vidljivosti. Neuradno pa je bil vzrok, da je VRS zagrozila z ubojem nizozemskih vojakov in granatiranjem baze UN ter okolice v Potočarih.

Med tem časom se je v okolico Potočarjev zgrnilo med 20.000 in 30.000 ljudi.

Vir: Wikipedi

Detonacije so postale vsakdanjost. Ravno tako življenje v zaklonišču. Detonacije se sliši v zaklonišče. Še huje je ko granata pade nekje v bližini. Takrat nas strese. Grozen občutek. Jok otrok, žensk, mater… Vsi se sprašujejo kam ja padla? Katero stanovanje je bilo zadeto? Kdo je izgubil vse kar je v svojem življenju zaslužil? Koga je granata ubila?

Po koncu granatiranja sledi sanacija škode in priprave na novo noč…

Ne morem verjeti, po mestu padajo granate! Sarajevo preletavajo letala, sem v zaklonišču!! Leto 1992 jaz pa v zaklonišču!!  Zunaj zavijanje siren rešilcev, milice, gasilcev. Slišijo se detonacije granat, bomb… Kar nekaj zgradb gori.

Poslušam poročila, vojska je napadla Fočo, Zvornik. Ljudje so pregnani iz svojih domov. Po Sarajevu in celotni Bosni se organizira obramba, omenja se patriotska liga, slišijo se pozivi k obrambi mesta in upora proti okupatorju. Kar sem poznal iz šolskih učbenikov in zgodb o Nemcih in partizanih postaja moja resničnost. Kot kaže se je resnično pričela vojna!!

Nedelja. Danes so v mestu organizirane demonstarcije za mir. Stari doma serje, da naj ne hodim nikamor, da so vsi živčni in, da gremo kmalu v Slovenijo. Domov! Kurac domov! Glede na to, da sem večino otroštva preživel tu je tu moj dom.

Na demonstarcijah. Pijemo vino. E. kot vedno edini, ki ne pije. Gremo proti skupščini. Tam je velika masa ljudi. Držimo se nekje zadaj. Premikamo se z gručo ljudi. Postaja zabavno.

Z druge strani reke vidimo postavljene barikade. Redkokdaj se prikažem kdo. Ljudje so oboroženi. Nosijo maske z odprtinami za oči. Niso miličniki so civilisti. Strel! Še enkrat!

Srce prične nabijati hitreje, roke dvignem in si pokrijem glavo. Bežimo v zaklon. Pizda kaj je to sploh možno, da nekdo strelja. Strelja v Sarajevu. In na koga strelja? Na ljudi? Zavlada panika, ljudje bežijo tekajo brezglavo. Slišimo sireno, rešilec, policija (takrat še milica).

Čez čas se situacija umiri. Gledam svojo mikico. Rdeča, rdeča kot kri. Ok to je samo vino. Hitro se razširi glas, da je več ljudi ranjenih. Govorice se hitro širijo in vsaka je bolj senzacionalna. En mrtev, dva ranjena, pet mrtvih, samo ranjeni…

Po vsem tem se nekako hitro streznimo. Vsi tiho odidemo domov. Doma izvem, da sta bile danes dve osebi ubiti. Streljalo naj bi se z hotela Holiday Inn. Snajper. Poleg tega je bila še napadena policijska postaja (šola) na Vračama, ujetih je okoli 800 ljudi… Tukaj se kot kaže res nekaj pripravlja!! 

Tako se je zame pričela vojna, ki mi bo spremenila življenje. Meni spremenila, drugim vzela.

Ko smo mi sedeli v razredu in čakali, da nam “odzvoni” se je nekje v vzhodni Bosni dogajalo tole…

Sedaj razumem o čem so se “mrtvaki” pogovarjali na tramvaju!